Laščani
Brez Laščanov ni Lašč
PRIMOŽ TRUBAR (8. 6. 1508 – 29. 06. 1586)
Začetnik slovenske književnosti in kulture
Jakob Lederlein, lesorezna podoba Primoža Trubarja iz leta 1578 (preris na steni Trubarjeve spominske sobe).
Foto: Peter Centa.
Primož Trubar je bil rojen na Rašici leta 1508 očetu Mihi in materi Jeri. Oče je bil mlinar v mlinu, ki je bil v lasti turjaških grofov, danes imenovanem Temkovem mlinu, tesar in cerkveni ključar in tako gotovo najpomembnejši človek v vasi. Leta 1520 je turjaški grof dal dovoljenje za Primožev odhod v šolo.
PRIMOŽ TRUBAR (8. 6. 1508 – 29. 06. 1586)
Začetnik slovenske književnosti in kulture
Jakob Lederlein, lesorezna podoba Primoža Trubarja iz leta 1578 (preris na steni Trubarjeve spominske sobe).
Foto: Peter Centa.
Primož Trubar je bil rojen na Rašici leta 1508 očetu Mihi in materi Jeri. Oče je bil mlinar v mlinu, ki je bil v lasti turjaških grofov, danes imenovanem Temkovem mlinu, tesar in cerkveni ključar in tako gotovo najpomembnejši človek v vasi. Leta 1520 je turjaški grof dal dovoljenje za Primožev odhod v šolo.
Šolanje je začel na Reki, kjer je spoznal hrvaški jezik. Zaradi naraščajoče turške nevarnosti je šolanje nadaljeval v Salzburgu. Preživljal se je s petjem, ki mu je pomagalo na njegovi poti. Nato je odšel v Trst, kjer je postal osebni strežnik (komornik) škofa Petra Bonoma, ki ga je vzel v svojo zaščito. Uvrstil ga je v svoj dvor, kjer je bil Primož deležen osnovne klasične izobrazbe. Brali so grške in rimske avtorje pa tudi sodobne cerkvene in filozofske pisce – Martina Luthra in Erazma Rotterdamskega, razvijali so renesančne spretnosti (govorništvo, poznavanje lepih umetnosti in muziciranje). 1527 je odšel študirat na Dunaj, kjer je verjetno obiskoval meščansko šolo pri svetem Štefanu. Dunaj je v pripravah na Turke zaprl tudi njegovo šolo.
Duhovniški stan
1530 je škof Bonomo posvetil Primoža v duhovniški stan. Prvi službi je opravljal v Laškem in v Ljubljani. 1540 je postal Bonomov osebni tajnik in slovenski pridigar v Trstu. Spet je živel na Bonomovem dvoru, v reformaciji naklonjenem humanističnem krožku, kjer se je seznanil z duhovnimi tokovi svojega časa in z različnimi smermi reformacije: z luteranstvom, s kalvinizmom in cvinglijanstvom. Tu je intelektualno in versko dozorel.
1542 je postal kanonik in stolni pridigar v Ljubljani. V revolucionarnih pridigah je dokončno oblikoval svoj jezik, postal je izreden govornik, še posebej cenjen pri ženskah. Njegovi zavezniki so bili kranjsko plemstvo in slovenski meščani.
Nastop novega ljubljanskega škofa Urbana Tekstorja, gorečega nasprotnika novovercev, ga je leta 1547 pognal v pregnanstvo.
Prvo pregnanstvo
Najprej se je zatekel v Nürenberg – eno najznamenitejših mest nemškega kulturnega in ideološkega življenja, kjer so tačas delovali Abrecht Dürer in sodobniki. V srčiki evropskega dogajanja se je zavedel slovenskega kulturnega siromaštva. V Rothembrugu ob Tauberi je Trubar dobil službo pridigarja. Pridružil se je augsburški veroizpovedi, se poročil z Barbaro Sitar in postal pravi protestant.
Vključil se je v evropski protestantizem kot eden najpomembnejših reformatorjev in duhov svoje dobe. Tukaj je začel s svojim literarnim delom in leta 1550 pripravil za tisk prvi dve slovenski knjigi: Katekizem in Abecednik.
Superintendent
Razmah protestantizma med plemstvom in mestnim prebivalstvom v slovenskih deželah v drugi polovici petdesetih let je zahteval trdnejšo organizacijo protestantske cerkve. Za to nalogo so kranjski deželni stanovi izbrali Trubarja.
1561 je v Ljubljani nastopil službo superintendenta, predstojnika protestantske cerkve. Trubar se je v Ljubljano vrnil kot zmagovalec, saj je bil sprejet s povorko, »procesijo ljudi, ki so ga pozdravljali z glasbo in bučnimi ovacijami«. Delovati je začel kot združevalec in reorganizator slovenske cerkve. Svoje načrte je popisal v delih Artikuli (protestantska veroizpoved) in Cerkovna ordninga (cerkveni red). Če bi bile njegove ideje uresničene, bi poenotil upravni red na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Ker je s temi deli posegel v pravice deželnega kneza, so ga 1564 v Ljubljani obsodili in pregnali, novi superintendent pa je postal njegov dotedanji pomočnik Sebastijan Krelj.
Drugo pregnanstvo
1566 se je Primož Trubar naselil v Derendingenu na Bavarskem, v pregnanstvu, ki ga imenuje »moj nigdirdom«. Vendar stikov z domovino ni pretrgal, prevajal je in tiskal do konca življenja.
Na württemberškem dvoru so ga vključili kot svetovalca nadvojvoda Krištofa za »balkanska vprašanja«. Skrivaj se je sestal z Uzrain-begom in še nekaterimi Turki na ljubljanskem gradu in v Ribnici. Tačas je bil dejaven tudi kot diplomat: deželne stanove Kranjske, Štajerske in Koroške je prepričal, da so podpisali Formulo concordiae, izjavo o enotnosti protestantskega gibanja v nemških in avstrijskih deželah.
Svoja zadnja leta je Trubar živel na domačiji v Derendingenu ob svojem vinogradu. K njemu so od vsepovsod hodili slovenski študentje, med njimi je bil tudi Jurij Dalmatin. Vzgajal jih je, učil in podpiral, saj se je zavedal, da slovensko ljudstvo iz teme neznanja lahko reši le izobraženstvo.
Primož Trubar je umrl leta 1586, obdan s svojci in prijatelji je »spokojnu inu tihu zaspal« v Derendingenu, pokopan je v tamkajšnji cerkvi.
S svojim načrtnim versko reformatorskim delom je Trubar postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in slovenski kulturi.
FRAN LEVSTIK (28. 9. 1831 – 16. 11. 1887)
FRAN LEVSTIK (28. 9. 1831 – 16. 11. 1887)
Fran Levstik, originalna fotografija na kartonu, okoli 1875, fotograf A. Raffelsberger, Dunaj, hrani Javni zavod Trubarjevi kraji
Fran Levstik, originalna fotografija na kartonu, okoli 1875, fotograf A. Raffelsberger, Dunaj, hrani Javni zavod Trubarjevi kraji
Fran Levstik se je rodil leta 1831 v Dolnjih Retjah. Že kot šolarček v Velikih Laščah je veljal za zgled drugim otrokom, saj je bil bister, razborit in zgovoren.
V Ljubljani je obiskoval normalko, pripravljalnico za gimnazijo, kjer je pouk potekal v nemščini. Med počitnicami se je vključeval v vaško življenje, večkrat je zlezel na kakšen štor in »popridigal«. Imenovali so ga »retenski gospod«. Rad se je tepel in nasploh dokazoval svoje voditeljstvo.
Vodilno vlogo si je kmalu pridobil tudi v Alojzijevišču, internatu za bodoče duhovnike. Tako je moral že v petem, danes prvem razredu gimnazije, Alojzijevišče zapustiti, saj je pripravil nekaj vodstvu neljubih podvigov: zasnoval je komičen gledališki prizor, kjer se je ponorčeval iz vodstva internata, žaloigro Razbojniki z istim namenom, pisal je zbadljive epigrame. Do konca gimnazije se je prebil kot odličen dijak, mature pa ni opravljal – nekaj zaradi zdravstvenih razlogov, nekaj iz strahu pred neuspehom. Že kot dijak je bil izjemna osebnost in je zbujal pozornost mladih.
V Velikih Laščah je pripravil veseloigro Juntez, pri njeni izvedbi je sodeloval tudi Josip Stritar, ki je ostal njegov prijatelj do konca življenja.
Študij
Levstik brez mature ni mogel na univerzo. Po daljšem oklevanju je postal štipendist nemškega viteškega reda v bogoslovju v Olomucu na Moravskem. V Ljubljani so izšle njegove Pesmi (1854), ki so jih razglasili za morali in veri škodljive. Olomuc je moral po nekaj mesecih zapustiti.
Narodni voditelj
Prek Dunaja se je vrnil v domovino. Preživljal se je kot domači učitelj, urednik in časnikar pri listih Naprej in Slovenske novice, bil je tajnik Slavljanske knjižnice in Slovenske matice. Hkrati je bil vodilna osebnost v slovenskem političnem in društvenem življenju.
Deloval je v Slovenskem dramatičnem društvu, v taborskem gibanju, celo v telovadnem društvu Sokol. Vztrajno je zahteval »Zedinjeno Slovenijo«. Boril se je proti nazadnjaškim kulturnim in političnim nasprotnikom in bil voditelj demokratične struje mladoslovencev.
Kljub vsestranski aktivnosti so mu službe omogočale le golo preživetje. Zaradi dolgoletnih sporov s staroslovenci se je zatekel na Dunaj, kjer je izdal satirični list Pavliha. Za eno leto je od Stritarja prevzel delo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. Bolan in duševno strt je sprejel službo v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je ostal do smrti 1887. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču Navje.
Fran Levstik je bil eden redkih slovenskih pisateljev, ki je dobil priznanje za svoje delo takoj po smrti. Pogrebna slovesnost, ki jo je organiziralo Slovensko pisateljsko društvo, je bila podobna veliki narodni manifestaciji, za pogrebom so šli vsi najpomembnejši deželni predstavniki, kot npr. deželni grof Thurn, deželni predsednik baron Winkler, ljubljanski župan Peter Grasseli, občinski odborniki, svetniki, magistrski uradniki, deželni sodniki, profesorji, učitelji, duhovniki …
Dve leti po njegovi smrti leta 1889 so mu v Velikih Laščah postavili spomenik.
Dela
S svojim delom je Fran Levstik posegel na različna področja literarnega ustvarjanja. Ustvarjal je malo celotnih del, več je ostalo osnutkov. Kljub temu je na mnogih literarnih področjih pionir. Levstikove Pesmi so izšle leta 1854 in so edina samostojna pesniška zbirka njegove lirike. Cikle Toninih in Franjinih pesmi je izdajal le po drobcih. Proti koncu življenja je pisal otroške pesmi; izšle so kot Otročje igre v pesencah, zadnjih 50 let pa jih izdajajo kot pesniško zbirko z naslovom Najdihojca.
Najbolj znano delo Frana Levstika je vzorna umetna pripovedka Martin Krpan (1858). Pripoved je bogata rekel in ljudskih prispodob, z njo je postavil temelj umetnemu pripovedništvu. V Krpanu je Levstik prvi za Linhartom pokazal, kako je slovenski človek močnejši, bistrejši in značajnejši od tujega gospoda.
Krajše besedilo Deseti brat je vplivalo na Jurčiča. Svoj najdaljši spis Bučelstvo je napisal na pobudo soseda Ilije.
Levstikovo dramsko delo obsega dve opaznejši deli. Juntez, kratka kmečka burka, je bila z domačimi igralci uprizorjena 1855 v Velikih Laščah; tragedija Tugomer je bila objavljena 1876. leta pod Jurčičevim imenom, v resnici pa je Levstikova predelava Jurčičevega rokopisa.
Pomembno je njegovo delo kritika in jezikoslovca. Nasprotoval je predvsem slavi takrat zelo znanega Jovana Vesela Koseskega in se zavzemal za Prešernovo umetniško izročilo. Poskušal je priti do trdnih estetskih načel. Imel je talent za kritiško analizo in formuliranje dobljenih spoznanj. Napisal je več slovstvenih in jezikovno kritičnih spisov: Napake slovenskega pisanja in Popotovanje od Litije do Čateža. Kritiško delo, kot na primer kritika Ciglerjeve Sreče v nesreči in kritika Jurčičevega Desetega brata, ostaja večinoma neobljavljeno.
JOSIP STRITAR (6. 3. 1836 – 25. 11. 1923)
Kopija razglednice izd. 1936, zal. Prosvetno društvo Velike Lašče, last. J. Samsa, Dolnje Retje.
JOSIP STRITAR
(6. 3. 1836 – 25. 11. 1923)
Kopija razglednice izd. 1936, zal. Prosvetno društvo Velike Lašče, last. J. Samsa, Dolnje Retje.
Mladost
Josip Stritar je bil rojen 6. marca 1836 kot osmi otrok. Že zgodaj je veljal za izjemno bistrega, zato ga je pot vodila iz velikolaške osnovne šole v ljubljansko normalko, pripravljalnico za gimnazijo v nemškem jeziku, in gimnazijo. Vedno je bil odličen učenec.
Nekaj časa je prebival v Alojzijevišču, internatu za bodoče duhovnike, v sedmi gimnaziji pa ga je zapustil, saj je opustil misli na duhovniški poklic. V tem času se je seznanil s Franom Levstikom in mu ostal vse življenje zvest prijatelj. Njegovi sošolci so bili Vajevci (Simon Jenko, Fran Erjavec, Janez Mencinger …). To je bila skupina zavednih ljubljanskih osmošolcev, ki so izdajali rokopisni dijaški list Vaje in v njem objavljali črtice in pesmi. Ni se jim pridružil. Njegove nazore v tistem času označi učiteljska pripomba v kartoteki: »versko in narodno vnet«.
V tem času se je večkrat vrnil na Podsmreko. Po maturi je v domačem okolju s pet let starejšim Levstikom sodeloval pri uprizoritvi njegove veseloigre Juntez.
Študij in delo
Na Dunaju je študiral klasično filologijo (vedo o grškem in latinskem jeziku, kulturi in književnosti), nekaj časa je prejemal Knafljevo štipendijo. Študij sta mu omogočila predvsem stric Janez in brat Andrej, oba duhovnika. Ker je bil odličen študent, je dobil tudi delo kot domači učitelj v premožnih meščanskih družinah, s katerimi je potoval po Evropi. Tako je bil edini od slovenskih študentov na Dunaju, ki ni nikoli trpel pomanjkanja.
Dobil je službo prevajalca in kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. Po opravljeni diplomi je postal profesor latinščine in grščine na dunajskih gimnazijah, poučeval je tudi nemščino, francoščino in lepopisje. Po študiju je le redko obiskoval rodni kraj, pač pa je veliko potoval po Belgiji, Švici, Franciji, Češki, Italiji in Nemčiji. Poročil se je in imel dva otroka, njegov rod pa je bil »po vzgoji in občutju« nemški.
Osrednja osebnost kulturnega življenja na Dunaju
Študij klasične literature in poznavanje sodobnih filozofskih tokov so ga oblikovali v najbolj izobraženega Slovenca svojega časa. Izreden sobesednik in govornik je bil v tistem času osrednja osebnost slovenskega kulturnega življenja na Dunaju, eden vodilnih mladoslovencev. Slovencem je ponovno odkril Prešerna.
Kljub razgledanosti po Evropi in poznavanju sodobnih filozofskih smeri je ostajal nenapreden v razmerju do novih literarnih tokov.
Dela
Prvi Stritarjevi pesniški poizkusi segajo v gimnazijska leta; s prihodom na Dunaj se je najprej posvetil esejističnemu, kritiškemu in uredniškemu delu. Z Jurčičem sta pripravila novo izdajo Prešernovih poezij, sam pa je zanje napisal znameniti Uvod (1866).
Kritična pisma in Literarni pogovori so izhajali v Slovenskem glasniku in Zvonu, hkrati pa so nastajala njegova dela: Pesmi je izdal pod psevdonimom Boris Miran, znani so satirični Dunajski soneti, novela Svetinova Metka, romana Zorin in Gospod Mirodolski ter povesti Rosana in Sodnikovi, napisal je tudi številne dramske prizore.
Sodeloval je pri ustanovitvi Ljubljanskega Zvona, kjer je objavljal Literarne pogovore in Dunajska pisma. V tem času se je zavzemal za politično popuščanje. Proti koncu življenja se je Stritar posvetil ustvarjanju za mladino. Nastale so zbirke Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki …
Po koncu prve svetovne vojne, ki ga je zelo prizadela, je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Z Dunaja se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je leta 1923 umrl. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču Navje.
JOŽE JAVORŠEK (20. 10. 1920 – 2. 9. 1990)
JOŽE JAVORŠEK
(20. 10. 2020 – 2. 9. 1990)
Življenje in delo
Jože Javoršek se je rodil kot Jože Brejc 20. oktobra 1920 v Velikih Laščah mami Julki in očetu Antonu Brejcu, organistu. Preživel je srečno otroštvo v Velikih Laščah, ki jih je imel vse življenje rad in se je vanje venomer vračal. Vendar v Velikih Laščah ni ostal dolgo. Ker se je v šoli izkazal, so ga poslali na nadaljnje šolanje v Škofove zavode v Ljubljani. Že pred vojno je objavljal pesmi v različnih revijah. Ob začetku druge svetovne vojne je odšel v partizane. Kot krščanski socialist je bil blizu vrhu OF in je kljub mnogim idejnim nasprotovanjem opravljal številne funkcije, med drugim je vodil Radio OF in bil po osvoboditvi prvi direktor slovenskega radia.
Leta 1945 je odšel študirat primerjalno književnost v Pariz. Leta 1948 se je vrnil v domovino, kjer je bil aretiran in l. 1949 na montiranem političnem procesu obsojen na 12 let zapora. Leta 1952 je bil predčasno izpuščen (in l. 1990 tudi sodno rehabilitiran), vendar še nekaj časa ni imel državljanskih pravic, zato tudi ni mogel objavljati pod svojim imenom. Tako je prevzel dekliški priimek svoje matere in svoja dela začel podpisovati kot Jože Javoršek. Posvetil se je predvsem dramatiki, esejistiki in romanopisju. Ponovno je začel študirati in je l. 1956 diplomiral iz dramaturgije na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost. Sprva je živel predvsem od prevodov, s pomočjo francoskih prijateljev pa je tudi obiskoval Pariz in prepotoval ves svet.
Na Slovensko je uvajal sodobno evropsko gledališče, zlasti gledališče absurda, in sodeloval pri Odru 57. Od l. 1961 je bil zaposlen na SAZU, najprej kot strokovni sodelavec, kasneje kot vodja kabineta Josipa Vidmarja. Ves čas je delal predvsem kot pisatelj, dramatik, esejist in gledališki kritik. Sodobniki so ga cenili kot izvirnega stilista, največji odmev pa je imela njegova spominska polemična proza.
Javorškova zgodnja lirika je izšla v zbirki Partizanska lirika leta 1947. Knjiga Usoda poezije (1971) je prinesla Javorškovo liriko v novi podobi, spremljal pa jo je esej o usodi sodobne poezije. Kot prevajalec je na Slovensko prinašal novosti iz sveta, zlasti iz Francije. Prevajal je Ionesca, Camusa, Jeana Anouilha, Giraudouxa, Jeana-Paula Sartra, Molièra, itd., pa tudi strokovna besedila, npr. Filozofijo umetnosti Hippolyta Taina.
Bil je eden prvih, ki so na slovensko uvajali moderno dramatiko, zlasti gledališče absurda; bil pa je tudi dramski avtor: Sanje se bodo uresničile (1944), Odločitev (1953), Kriminalna zgodba (1955), Povečevalno steklo (1956), Veselje do življenja (1958), Iz take smo snovi kot sanje (1959), Manevri (1960), Konec hrepenenja (1971), Dežela gasilcev (1972), Improvizacija v Ljubljani (1977), Življenje in smrt Primoža Trubarja (1986).
Kot esejist se je posvečal sodobnemu evropskemu gledališču (Harlekinov plašč, 1960 in Prazna miza, 1967) ter napisal več monografskih študij (Esej o Molièru, 1974, Radio Osvobodilna fronta, 1979, Lili Novy, 1985, Primož Trubar, 1986). Zelo odmevni so bili potopisni eseji o literaturi in srečanjih z različnimi pomembnimi, predvsem francoskimi literati (Srečanja, 1958, Okus sveta, 1961, Indija Koromandija, 1962). Poleg vrste romanov (Obsedena tehtnica, 1961, Spremembe, 1967, Hvalnica zemlji, 1971 in Spomini na Slovence, 1989-1990, Javorškova zadnja knjiga), so največji odmev doživele spominsko – polemične knjige, ki se provokativno lotevajo kritike povojnega duhovnega, kulturnega in političnega življenja na Slovenskem: Temperaturni listi (1964), Vodnik po Ljubljani (1965, tudi scenarij za slovensko nanizanko z Miho Balohom v glavni vlogi), Najlepša slovenska noč (1966), Kako je mogoče (1969), samotni jezdec (1973), Pičevci (1975), Nevarna razmerja (1978), Črna krizantema (1980), Adamovo jabolko (1983), Intenzivna nega (1984), La Mèmoire dangereuse (1978), v francoščini).
